Do Velikega Rogatca

Jutro. Sonce je ščegetalo skozi okno, obet lepega dne se je uresničil. Danes sva imela velike cilje, dolgo pot, vzpone in spuste, zavite, nekaj kroženja. Zato ni bilo odlašati. Močvirnati svet, stopinje preko posledic nekdanjega besnenja narave, pa naprej mimo studenčka, stark, vrhnjih travnikov do Kranjske rebri. 

Da se ve kod in kam

Tiste, na kateri smo letos stali že dvakrat. In je s svojimi razgledi vedno tako dobrodošel cilj. Danes le kratek postanek na poti. Tja naprej, mimo Kašne planine, kjer so krave že mulile travo in je pastirica pogledovala, kdo moti mir, izpod čela. Pot sva vdela prav, rdeče bele markacije so nama kazale kod in kam, ni bilo kaj zgrešiti. 

Pogled na najino pot

Spust in nato znova vzpon, ozka prečka nad strmimi pobočji. Pred nama so bili travniki, polni encijana in drugih sviščev. Lepenatka. Razgledi so se odpirali naprej in nazaj, na vse smeri, koder sva bila in koder še bova. Danes ali jutri, morda nekoč. Pogled s konca travnika, nato pa spust na Kal in od tam čez skalovje proti Rogatcu. 

Kranjska reber

Tudi tu se ne morejo dogovoriti, kakšno naj bo njegovo pravo ime. Da je velik je vsakomur takoj jasno. Da je mrtev glede na zapis, legendo ali resnico, kdo bi vedel, tudi. Menih. Večni boj med dobrim in zlim. Kdo zmaga je bilo nekoč jasno, danes dosti manj. Previden korak in dober oprijem, že sva stala na vrhu, kjer na zgodbo o nesrečnem Akvinu spominja križ.

Cvetoča pobočja

Midva sva sedla in počakala, da se je dih umiril. Nato pa že stopala navzdol, po isti poti, čez skalovje nad prepadi, do bivaka na Kalu. Prijaznega mesta, kjer pomlad še ni res prišla. Krave so v domači staji, pastirjev tudi še ni. Čez samotne travnike sva prečila na znano pot, ji sledila nazaj. 

Znamenje mrtvega meniha

Občudovala vztrajnost poznih let, ki je klepetajoč počasi napredovala v najini smeri. In nato pod Kašno planino zavila. Vzpon nama ni dišal, pa tudi cesta ni bila prav dobra izbira. Vročina je segrela makadam, ob prvi priliki sva legla na travo in počakala, da se je moč vrnila v telesa. 

Skalovje

Do steze ni bilo več daleč, tudi sedlo je bilo kmalu tu. Za nama pa je ostala pot, ostala so drevesa, travniki, skale. Ostalo je marsikaj. Zapisano zgolj v spomin. Tega pa sva previdno odnesla s seboj.

Potoček